tako kot popravljanje epilepsije napisal:
Ena mala je imela epilepsijo, toda njene starše je motilo, da ima epilepsijo. No pa so jo futrali s tabletami in poslali na operacijo. Zdaj ima epilepsijo in je zraven še trapasta. Drugače bi imela pa samo epilepsijo.
Očitno ti o epilepsiji pri otrocih zelo malo veš. Tudi jaz nisem imela kaj dosti pojma. Ko so moji hčerki zdravniki ugotovili, da ima EEG kot otroci z epilepsijo, so me na dolgo in široko spraševali o znakih epileptičnih napadov. Jaz sem povedala,da jih ne opažam. Pa tudi če bi jih deklica imela, se mi to ni zdelo nič takega. A so mi pediatri razložili, da vsak epileptični napad naredi veliko škodo v možganih malega otroka in lahko zelo upočasni njegov razvoj. Zato je smiselno narediti vse, kar je možno, da do napadov ne prihaja. Najbrž da starši, ki jih omenjaš, niso hčerke zdravili nekaj po svoje, ampak so upoštevali zdravniška navodila. In gotovo so želeli delati v dobro otroka, v dobro njegovega napredka, ne pa delovali v smislu, da bi odstranili nekaj takega, kar moti njih osebno.
Res je, da je treba otroka sprejeti takšnega, kot je. Jaz osebno to razumem kot razumevanje otrokovega stanja in tudi razumevanje tega, kakšne možnosti otrok v življneju ima in kako se lahko z našim angažiranjem te možnosti uresničijo. Meni so za mojo hčerko zdravniki povedali, da ni rečeno, da bo kdaj sedela in da ni rečeno, da bo kdaj govorila. Rekli so pa tudi, da ne vedo, kaj se bo v resnici zgodilo,koliko razvojnega potenciala ima. Jaz sem se pač odločila za zame bolj naporno, a po mojem trdnem prepričanju pravilno pot: da naredimo vse, da ji v njenem vsestranskem razvoju čim bolj pomagamo. In sem jo vodila k raznim specialistom in na vsesortne terapije. In danes moram tekati za njo, da mi ne zbeži na cesto:) Če bi se pa jaz takrat odločila za manj naporno pot, in bi se trudila zanjo le toliko, kolikor se je potrebno truditi za zdravega otroka, bi bila pa hčerka invalid na vozičku z zvitimi udi.
Nisem pa za nobeno pretiravanje, sem proti temu, da se otroka brezkompromisno vlači po terapijah, ne glede na njegovo psihično in fizično utrujenost. Sem tudi proti raznim terapijam dvomljive veljave. Ne verjamem v alternativo. Če bi bila pa v koži Renejeve mame, pa ne vem, kako bi se v resnici odločila. Ali dovoliti, da otroku odrežejo delček deformiranega stopala ali pa ga voditi po operacijah z negotovim izidom? Ne vem. Če bi bilo zame, bi se vsekakor odločila, da imam raje protezo kot pa serijo operacij pred sabo. Za otroka se je pa težje odločiti.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 18 Avg 2016 11:32