Popay me je spomnil na vidik življenja, ki marsikoga, ki bi iz sebe rad malo več naredil kot mu je »usojeno«, spremlja morda celo življenje. Gre za problem drugačnosti. Že otrok, ki po izgledu in obnašanju ne »paše« v »družbo« je predmet posmeha. Ne le da nastradaš doma. Nastradaš tudi zunaj doma. Samo podobno zasmehovanje drugačnosti se nadaljuje še krepko v odraslost. Le kot primer. Večina starih znancev je novice, da sem si izboril Zoisovo, kasneje štipendijo EU in odhod na študij v tujino, pospremila z izrazitim omalovaževanjem, da ne rečem zaničevanjem. Kaj pa misliš da si, isti drek boš kot vsi ostali; nauči se tipkati, da boš lahko moja tajnica; itd, itd. Precej kasneje pa sem spoznal, da imajo podobne izkušnje tudi posamezniki, ki so se poskusili prebiti iz ameriških getov. Slednje so namreč lepo dokumentirane. In veste kaj? Bolj ko so me dol tiščali, manj so kasneje v življenju sami dosegli. Res zanimivo.
Kar se otrok tiče, sem že napisal, da nisem imel nikoli te želje. Trenutno sem pa tako samski. Mene že vse življenje vodi želja živeti bistveno bolj kvalitetno od svojih staršev. In uporabljati glavo namesto rok, ker oni so se po moji skromni oceni skoraj vsega lotevali zgrešeno. Tudi otrok.
Kar se otrok tiče, sem že napisal, da nisem imel nikoli te želje. Trenutno sem pa tako samski. Mene že vse življenje vodi želja živeti bistveno bolj kvalitetno od svojih staršev. In uporabljati glavo namesto rok, ker oni so se po moji skromni oceni skoraj vsega lotevali zgrešeno. Tudi otrok.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 18 Okt 2016 05:06